Nevtralnost interneta: Vojna, v katero ste nevede vključeni tudi vi

Posted by on Oct 31, 2015 in Slovenija | No Comments

O konceptu nevtralnosti interneta ali izvorno t. i. Net neutrality konceptu je bilo prelitega že veliko črnila na obeh straneh oceana. Koncept buri duhove tako v telekom industriji, ki se v dobi digitalnih vsebin in produktov ne znajde najbolje kot tudi na strani ponudnikov digitalnih vsebin, ki iščejo svoj prostor v ekonomiji informacijske tehnologije.

Industriji telekomov gre trenutno na roko splošna neinformiranost in nepoznavanje koncepta na strani političnih odločevalcev in končnih uporabnikov, vseeno pa ima ti vedno večjo podporo s strani organiziranih skupin aktivistov in lastnikov megakorporacij, kot sta Facebook in Google.

A na dolgi rok je ključnega pomena ravno informiranost končnih uporabnikov in odločevalcev, ki bodo morali izvajanje nevtralnosti interneta regulirati tudi na zakonodajalskem nivoju. Prakse po svetu obstajajo in se izvajajo, potrebno jih je samo realizirati v praksi in se zavedati, da se boj za regulacijo spletnega prostora neprestano odvija med političnimi in gospodarskimi akterji ter spletnimi uporabniki in da se bodo na tem področju tudi v prihodnosti odvijali poskusi spremembe regulatornega okvira, kjer bo vsak akter skušal najti zase najbolj ugodno pozicijo.

Kaj je nevtralnost interneta?

Razumevanje koncepta nevtralnosti interneta je povezana z razvojem informacijske družbe in tehnologije. Začetni koncepti razvoja spletnega okolja so temeljili na ključni vlogi telekom industrije, ki je v skladu z nacionalnimi in ekonomskimi strategijami posameznega podjetja gradila fizična omrežja in tako prebivalstvu omogočala priklop na internet.

Fizično omrežje za dostop do vsebin na internetu je bil hkrati osnova poslovnega modela telekomov, ki so končnemu uporabniku zaračunavali impulze oziroma pavšalne zneske, s katerimi so financirali svoja podjetja. Zaslužki telekoma so bili tako vezani na čim večje število uporabnikov, ki se je prek njihovega omrežja povezalo na svetovni splet zato, da bi tam konzumirali večinoma brezplačne vsebine in uporabljali večinoma brezplačne storitve.

Nato se je plima obrnila. Podjetja, kot so Google, Amazon, Apple in Facebook so razvila storitve in digitalne produkte, zaradi katerih so uporabnik res vedno več časa preživeli na spletu, a so hkrati večino svojega denarja puščali v denarnicah ponudnikov storitve in ne ponudnikov dostopa.

Tako so telekomi spoznali, da so zaradi zastarelega modela, ki je temeljil predvsem na zaračunavanju dostopa do vsebin, začasno izgubili bitko za dobiček. Dodatna izguba so bile spodletele investicije telekomov v poskuse razvoja vsebinskih sklopov (razvoj lastne televizije, financiranje razvoja medijev…), ki jih je v zadnjem času začelo ogrožati še napovedovanje vedno večje vloge Googla na področju ponujanja dostopa do spleta in izgradnjo lastnega komunikacijskega omrežja (Google Fiber).

Zato so telekomi predlagali model poslovanja, pri katerem bi dodaten vir zaslužka pridobili na strani velikih ponudnikov spletnih vsebin. Za razliko do dosedanjih modelov, kjer je ceno storitve plačeval končni uporabnik, so telekomi tokrat predlagali, da bi nekaj denarja dobili tudi od ponudnikov storitev na spletu, ki bi jim zaračunavali prioritetno dostavo vsebin do uporabnika.

Logika telekomov je bila sledeča – če na trgu veljajo zakoni konkurenčnega poslovanja, potem bo vsako podjetje zase želelo prioritetno dostavo vsebin do uporabnika, s katero bo tako prehitelo konkurenco. Če bo teh ponudnikov več, bomo hitrost dostave prodajali na dražbi.

Kako boleča je taka regulacija v praksi, je na lastni koži izkusilo ameriško podjetje Netflix, ki se preživlja s prodajo filmov in televizijskih serij na spletu. Ko mu je Comcast leta 2013 pojasnil, da bo moral Netflix plačevati dodano storitev t. i. hitre dostave vsebin do uporabnikov in je Netflix to odklonil, so uporabniki ugotovili, da storitev Netflix ne deluje tako, kot bi morala. Z uporabnikovo hitro povezavo do spleta ni bilo nič narobe, a vseeno je prenos filma preskakoval, prekinjal in ogled je bil nemogoč. Netflix je izgubljal stranke, njegove podporne linije so pregorevale in ljudje so začeli odjavljati naročnino. Comcast je trdil, da ne more reševati težav ponudnikov storitev na svojem omrežju in klice na svoje podpore linije preusmerjal na Netflix.

Ko se je v začetku leta 2014 Netflix vdal v usodo in Comcastu ter ostalim telekomov začel plačevati poseben dodatek za dostavo vsebin, se je kvaliteta storitve takoj »magično« izboljšala.

»Ločiti je treba tehnološko in komercialno plast interneta,« poudarja dr. Boštjan Makarovič, ustanovitelj svetovalne družbe Aphaia, »kjer operaterji omrežij na tehničnem nivoju zagotavljajo fizično infrastrukturo, potem so tukaj ponudniki dostopa do spleta in šele nato pridejo na vrsto ponudniki storitev, ki se najbolj borijo za internetno nevtralnost.«

Koncept internetne nevtralnosti v svoji osnovi predpostavlja, da so »vsi biti med seboj enaki«. Predpostavlja, da ponudnik dostopa do vsebin na spletu med temi ne sme razlikovati in določenemu prometu predpisovati prioritetne dostave samo zato, ker mu je ponudnik vsebin plačal za to.

Nevtralnost interneta v Združenih državah Amerike

Združene države Amerike so zibelka nevtralnosti interneta.

Termin nevtralnost interneta je leta 2003 skoval profesor prava Tim Wu, ko je v prispevku »Network Neutrality, Broadband Discrimination« razmišljal o načinih posredovanja vsebin in informacij na digitalnih mrežah. Le dve leti kasneje (2005) je ameriški kongres odločil, da se lahko komunikacije, vsebine in storitve prek digitalnih mrež odvijajo nemoteno in brez omejitev. In spet sta morala miniti dve leti, da se je že omenjena komisija FCC morala ukvarjati s prvim kršiteljem na ozemlju ZDA.

Leta 2007 je namreč Comcast na svojem omrežju začel regulirati promet, ki so ga uporabniki izvajali prek protokola bitorrent. Uporabniki so poročali o slabši kakovosti storitve, ko so uporabljali ta protokol in FCC je moral posredovati. Čez tri leta (2010) je komisija sprejela pravila o transparentni regulaciji spletnega prometa in odločila, da »se mora regulacija spletnih komunikacij dogajati transparentno in brez neupravičene diskriminacije prometa«.

In ko je vse kazalo, da bodo Združene države Amerike še naprej ostale zibelka digitalne inovacije in bodo uspešno ubranile koncept nevtralnosti interneta, se je lansko leto zgodil preobrat, ki je celoten koncept postavil na kocko.

»Težava v ZDA je namreč v tem, da na področju spletnih telekomunikacij nima storitvene konkurence, kar pomeni, da liberalizacija trga ni uspela, kot se je to zgodilo v Evropi,« ocenjuje dr. Makarovič, »in tako danes na ameriškem trgu prevladuje peščica zelo močnih ponudnikov dostopa do spleta, medtem ko manjših, neodvisnih ponudnikov sploh ni.«

V začetku leta 2014 so ameriška sodišča odločila, da komisija FCC ne sme regulirati in nadzorovati izvajanja nevtralnosti interneta, ker za to nima pristojnosti. Komisija se je sicer skušala redefiniciji prioritet upirati, a ji to ni uspelo in je aprila 2014 predstavila pravila, ki so dejansko omogočala dvotirni splet in »hitre« ter »počasne« poti dostave spletne vsebine.

Podjetja in uporabniki so celo leto pritiskali na odločevalce, da naj spremenijo odločitev in novembra 2014 je Barack Obama predlagal spremembe zakonodaje, ki bi spet vzpostavile nevtralnost interneta in komisiji FCC omogočili, da nadzira izvajanje v praksi.

»Odločitev FCC, ki se je še pred enim letom zdela nemogoča, je zgodovinska in ena največjih zmag javnega interesa v zgodovini ZDA,« ocenjuje odločitev Dušan Caf, predsednik sveta za elektronske komunikacije RS, saj so v tej bitki trčili interesti dveh velikih industrij (ponudniki dostopa in ponudniki vsebin), hkrati pa se je aktivirala tudi javnost.

Nevtralnost interneta v Evropski uniji

Evropska unija je zaradi zelo različnih pravnih okvirov posamezne članice tudi na področju regulacije nevtralnosti interneta ubrala več različnih poti do končnega cilja. Zakonodajo in praktične primere v slovenskem prostoru bomo predstavili malo kasneje, zaenkrat se osredotočimo na nivo evropske komisije.

Leta 2014 je tudi na tej strani oceana kazalo, da bo nevtralnost interneta doživela velik uspeh na evropskem političnem parketu, saj so zavzeli stališče, da mora biti ves spletni promet obravnavan pod enakimi pogoji. Takratnja komisarka Neelie Kroes je v evropsko zakonodajo zapisala prepoved upočasnjevanje in blokiranje spletnega prometa in tako na papirju poskrbela za uveljavitev nevtralnosti interneta.

A težav ni hotelo biti konec. Prvi izziv so predstavljali zakonski okviri posamezne članice Evropske unije, ki so morali uzakonjeno nevtralnost interneta prenesti tudi v nacionalne zakonodaje. Tukaj so posamezni zakonodajalci doživeli velik upor lokalnih telekomov (Deutsche Telekom, Orange SA…), ki so seveda hoteli obržati primat nad zaračunavanjem hitrosti dostopa in omejevanjem prometa na lastnih omrežjih.

Tako je pod italijanskim predsedstvom sveta Evrope novembra 2014 sprejela kompromisni zakonodajalni predlog, po katerem so predlagatelji hoteli »spodbuditi tekmovalnost na spletu,« kar z drugimi besedami pomeni prioritizacijo prometa oziroma plačevanje za hitrejšo dostavo vsebine.

Trenutno predsedujoča Latvija nadaljuje italijanski način interpretacije nevtralnosti interneta in opisuje »konkurenčno tržišče« z dvotirnim spletom, kjer bodo obstajale hitrejše in počasnejše linije, razlika med njimi pa bo v višji ceni dostave, ki jo bodo plačevali ponudniki vsebin in ne končni uporabniki.

Nevtralnost interneta v Sloveniji

Naša država je na tem področju za spremembo zavzela zelo napredno stališče in že leta 2013 nevtralnost interneta uzakonila v nov zakon o elektronskih komunikacijah, kjer je nevtralnost definirana kot »načelo, po katerem se vsak internetni promet po javnem komunikacijskem omrežju obravnava enakovredno, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije.«

S tem opisom smo postali ena od dveh držav Evropske unije (druga država je Nizozemska), ki smo nevtralnost interneta uspeli vpisati v nacionalno zakonodajo in tako prehiteti Evropsko unijo, ki na tem področju še odloča o načinu pravilne regulacije na področju posameznih članic.

A to ne pomeni, da je na tem področju v naši državi vse tako, kot bi moralo biti. V letu 2014 je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve republike Slovenije po pritisku svojega strokovnega organa Sveta agencije za komunikacijska omrežja in storitve republike Slovenije in njenega predsednika Dušana Cafa izdala odločbo o kršenju internetne nevtralnosti Telekomu Slovenije, Si.mobilu, Tuš Telekomu in telekomu Amis, ki so s t. i. »zero rating« modelom kršili nevtralnost interneta. V času pisanja tega članka (junij 2015) so sicer telekomi deloma ugodili pritožbi in deloma odpravili kršitve, a vseeno to ne pomeni, da se je vzpostavilo začetno stanje.

»Ponudba obeh operaterjev je še zlasti škodljiva na dolgi rok. Omejuje ponudbo storitev na trgu in spodbuja vezavo uporabnikov na storitve Telekoma Slovenije in Si.mobila ter njunih partnerjev. Hkrati omejuje inovacije in ponudbo novih storitev. Ob vezavi končnih uporabnikov na svoje storitve, Telekom Slovenije in Si.mobil tudi nimata ustreznih spodbud za nižanje cen podatkovnega prenosa, kar dodatno omejuje konkurenčnost trga in možnost izbire končnih uporabnikov,« poudarja Caf.

Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da agencija ni izdala odločb za vse sporne prakse, temveč je delovala selektivno (Telekom recimo ni prejel odločbe za kršenje nevtralnosti interneta za storitev prenosa HBO GO, UEFA prenose in shrambo v oblaku Tvin, hkrati pa je za funkcionalne enake storitve kaznovala Amis in Si.mobil).

Zakaj je nevtralnost interneta koristna?

Ko govorimo o nevtralnosti interneta, se ne moremo izogniti različnim poslovnim modelom spletne ekonomije in trenutnim odnosom med ponudniki vsebin na spletu, ponudnikom dostopa do spleta in končnim odjemalcem ene in druge dobrine.

Izenačenje prometa oziroma nediskriminatorno pošiljanje podatkov po žicah pomeni, da ustvarjalci vsebin med seboj tekmujejo glede na kvaliteto objavljenega materiala in priljubljenostjo med končno publiko, ne pa da se uporabniki med njimi odločajo tudi ali pa predvsem zaradi hitrosti nalaganja vsebin.

Če nevtralnosti interneta ne izvajamo v praksi in pristajamo na večpasovni internet, kjer imajo bogati ponudniki vsebin možnost dodatne finančne motivacije, s katero opremijo svoje vsebine in jim tako omogočijo, da vsebine do uporabnika pridejo brez zatikanj, šuma in napak, se tako postavijo v prednostni položaj pred ponudniki vsebin, ki si te finančne motivacije ne morejo privoščiti in ki so prepuščene na milost oziroma nemilost ponudnikom dostopa do interneta, ki njihove vsebine uvrstijo na počasnejši tir in jim tako otežijo dostavo do uporabnika. In kar je najhuje – uporabnik niti ne ve, da se zaviranje dostave vsebin dogaja na relaciji ponudnika dostopa do spleta in ne zaradi ponudnika vsebin.

Rezultat je seveda manjša konkurenčnost na tržišču, kjer prevladujejo veliki ponudniki vsebin z dobrim finančnim zaledjem in kjer manjši ustvarjalci vsebin niti v teoriji nimajo možnosti kontakta z občinstvom, čeprav bi jim vsebine prišle prav.

V ekstremnem primeru niti glas ljudstva ni dovolj, da bi uporabniki s priljubnostnim mehanizmom odločali o tem, katere vsebine so jim všeč in katere ne, saj so v sredini ponudniki dostopa do spleta, ki jih to ne zanima in ki vsebine dostavljajo samo v skladu s plačilnimi pogoji. »Tukaj je Evropa zaradi večje konkurence na trgu ponudnikov dostopa do spleta spet na boljšem kot Združene države Amerike,« ocenjuje dr. Boštjan Makarovič, »saj bi v ekstremnih primerih prioritizacije in blokade priljubljenih spletnih storitev uporabniki preprosto zamenjali operaterja.«

Zakaj je nevtralnost interneta nevarna?

Industrija telekomov, ki v debati o uvajanju nevtralnosti interneta stoji nasproti politiki, nevladnim organizacijam, ponudnikom vsebin in navsezadnje tudi končnemu uporabniku, o zadevi razmišlja drugače.

Nasprotniki koncepta internetne nevtralnosti opozarjajo, da je to siljenje v enakost in da bi morala država omogočati bolj tržno naravnano ekonomijo. »Če nekdo vidi prednost v plačevanju za boljšo storitev, mu je potrebno to omogočiti,« lahko preberemo v kolumni Jefferyja Dorfmana na spletišču Forbes.

Temu mnenju se pridružuje komentator Tony Bradley, ki opozarja, da Netflix in ostali ponudniki storitev predstavljajo »dodatno obremenitev omrežja, za katerega ne odgovarjajo.« Bradley tako ne vidi težave »v dodatnem zaračunavanju prenosa pri tistih, ki prekomerno obremenjujejo kapacitete mreže.«

Richard Bennett opozarja, da bo nevtralnost interneta škodovala dolgoročnemu razvoju. »Če bomo zagovarjali tezo, da morajo biti vsi biti obravnavani enako, bomo naleteli na problem zadovoljevanja različnih potreb ponudnikov in potrošnikov,« piše v svoji argumentaciji, »saj se je že sedaj izkazalo, da so distribucijska omrežja za vsebino (CDN) dobra ideja in da funkcionirajo.«

Ameriški republikanski kritiki so izrazili nezadovoljstvo nad »vedno večjim državnim poseganjem na polje gospodarstva,« brez jasne argumentacije, kako naj bi vladna regulacija v primeru zagotavljanja egalitaristične dostave vsebin do končnega uporabnika temu škodovala. Analitiki opozarjajo, da republikansko nasprotovanje nevtralnemu internetu niti ni povezan z dejanskim konceptom, temveč republikanci nasprotujejo vmešavanju državne komisije FCC na področje spletne ekonomije.

Nevtralnost interneta in mobilna telefonija

Dodaten zaplet pa predstavlja mobilna telefonija oziroma dostop do interneta s pomočjo pametnih telefonov. Za razliko od obračunavanju klasičnega dostopa do spleta je namreč dostop do spleta s pomočjo pametnega telefona še vedno zelo drag.

»Zero rating« način promoviranja določenih storitev oziroma ponudnikov tako še bolj grobo posega na področje pestrosti vsebin in izpostavljanja določenih ponudnikov. Argument telekomov je na tem področju podoben kot pri regulaciji prometa na klasičnih dostopih do spleta – omrežje je potrebno regulirati, ker prihaja do prekomerne uporabe in je regulacija potrebna zaradi optimizacije delovanja.

Dodaten izziv pri mobilnem internetu predstavljajo start-up podjetja, ki se vedno bolj zanašajo na storitve in aplikacije, ki za svoje delovanje potrebujejo pametne telefone s čim hitrejšo povezavo do spleta. Nedavno je svetovno javnost razburilo podjetje Facebook, ki je s t. i. Facebook Zero uporabnikom v Afriki in Indiji hotel ponuditi brezplačni dostop do svojega produkta, medtem ko bi morali uporabniki dostop do ostalih spletišč plačati po veljavnem ceniku mobilnega operaterja.

Tudi slovenske kršitve nevtralnosti interneta so se nanašale predvsem na mobilno telefonijo oziroma na storitve, ki jih lahko uporabniki izkoriščajo na svojih pametnih telefonih. Tako je Telekom Slovenija svojim uporabnikom brezplačno ponujal storitev Deezer (pretočna glasba na mobilnih telefonih), Si.mobil pa svojim uporabnikom storitev Hangar mapa, kjer se prenos podatkov ni štel v mesečno kvoto zakupljenega prenosa.

Zagovorniki nevtralnosti interneta v Združenih državah Amerike in po državah Evropske unije vztrajajo pri argumentu, da dostopa do spleta ne bi smeli ločevati po napravah dostopa in tehnologiji, ki jo potrebujemo za dostop, temveč bi morala enaka pravila o enakosti med biti veljati tudi na mobilnih spletnih omrežjih.

Hudičev kompromis: Roaming in nevtralnost interneta

Na ravni Evropske unije se prav zdaj pripravlja nov predlog enotnega telekomunikacijskega trga, saj prejšnji ni dobil dovolj velike podpore in je žalostno propadel. Analitiki opozarjajo, da za razliko od prvega predloga aktualni ne vsebuje nevtralnosti interneta, hkrati pa nakazuje možnost, da bodo telekomi popustili pri regulaciji roaminga, kar bi bilo najslabša možnost.

Matjaž Ropret v Delu tako ocenjuje, da je odprava roaminga bolj v prid velikim državam in operaterjem, medtem ko manjši in tisti v južnoevropskih turističnih državah izgubljajo prihodke. Prav tako so stroški gradnje mobilnih omrežij različni. V ravninskih državah, kot sta Nizozemska ali Danska, so nizki, v alpskih Avstriji in Sloveniji precej višji.

Danski telekomunikacijski svetovalec John Strand utemeljuje, da bo načelo »gostuj kot doma« spodbujalo ponudnike mobilne telefonije, da bodo na veleprodajnem trgu kupovali minute in gigabajte v državah, kjer so poceni (denimo Litvi), in jih uporabljali v dražjih državah, kot je Nemčija. In da tudi cene nepremičnin in dobrin zaradi lokacij in različnih davkov niso in ne morejo biti enake povsod po Evropi.

A vseeno se tudi na evropskem političnem parketu stvari obračajo na bolje. V začetku letošnjega junija so namreč spodletela pogajanja med evropskim parlamentom in evropskim svetom, na katerih so se odločali o kompromisnemu predlogu, ki bi bil po volji velikim evropskim telekomom. Čeprav so na njih večino časa namenili gostovanju v tujih mobilnih omrežjih in njegovi ukinitvi, je bil to hkrati tudi signal, da se evropski parlament ne bo vdal pri uveljavljanju nevtralnosti interneta in da vsaj zaenkrat ne bo popuščal pri spoštovanju pravil.

V času pisanja tega članka (junij 2015) se tako na področju Evropske unije kaže svetla luč na koncu tunela, kjer bodo telekomi zahtevo po preklicu nevtralnost interneta »žrtvovali« za drugo ugodnost na področju telekomunikacij. Na podoben način, kot je v Združenih državah Amerike At&T že namignil, da bi bil pripravljen razmisliti o uveljavitvi nevtralnosti interneta, če bi v zameno dobil proste roke pri nakupu operaterja DirecTV.

Kaj bolj ustreza podjetjem v Sloveniji?

Slovenska podjetniška scena je do nevtralnosti interneta razdeljena po predvidljivi liniji. Aleš Špetič, glasnik digitalnih tehnologij republike Slovenije je že ob lanskoletnem glasovanju o predlogu enotnega trga telekomunikacij v Evropski uniji na svojem blogu jasno izrazil pozitivno stališče do vzdrževanja načela nevtralnosti interneta.

»Nevtralnost interneta ne more in ne sme biti kompromis. Verjetno se strinjamo, da kakovost vode v vodovodnem omrežju ne more biti del cenovne politike ali velikosti ponudnika. Tudi, če bi tehnologija omogočala, bi bilo verjetno nepredstavljivo, da bi npr. velik francoski ponudnik razsoljene vode iz oceana lahko izrinil lokalne vodovode in pač zakupil vodovodne cevi do Domžal, Brd ali Ivanjkovcev,« poudarja Špetič.

Po neposrečenemu postopku reguliranju telekomov na slovenskih tleh se vlada republike Slovenije in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport vrača k zagovarjanju nevtralnosti interneta. »Še vedno menimo, da  kompromisni predlog ni dovolj jasen in ne zagotavlja, da ne bi bilo možnosti zlorabe osnovnih načel zaščite nevtralnosti interneta, ki jih odločno zagovarjamo ter jih imamo že uveljavljena v nacionalni zakonodaji. Na načelnem nivoju smo prepričani, da ni tehtnega razloga za povezovanje storitev internetnega dostopa z drugimi storitvami, ki to niso,« so zapisali v izjavi za javnost.

Tudi dr. Boštjan Makarovič pozdravlja odločitev slovenskega regulatorja. »Agencija za pošto in elektronske komunikacije republike Slovenije je pri odločitvi sankcioniranja operaterjev zaradi kršitev nevtralnosti interneta pokazala pogum – ugotovili so tržno neskladje z zakonodajo in odreagirali, kjer bi mnogi molčali,« poudarja in nadaljuje, »da bi moral AKOS sedaj podoben pogum pokazati tudi pri nadzoru odprtosti telekomovega omrežja za vstop novim akterjem, kar bo v prihodnosti še zelo zanimivo področje.« Makarovič namreč poudarja, da je nevtralnost interneta odvisna tudi, če ne že predvsem od omrežja, ki dovoljuje nevtralnost storitev, ki se izvajajo na njem.

A je AKOS vseeno dolgo odlašal z odločitvijo. Dušan Caf je še januarja 2015 na svojem blogu opozarjal, da navkljub jasni kršitvi načela nevtralnosti interneta AKOS še kar dovoljuje zlorabo večjih mobilnih operaterjev na slovenskem trgu, čeprav so agencijo o tem obvestili že poleti 2014. »A bitka še ni končana, saj sta se operaterja na odločbo pritožila in zanimivo bo videti, kako bo odločilo sodišče,« opozarja Caf.

Bitka za nevtralnost interneta – jo je sploh mogoče dobiti?

Sogovorniki se strinjajo, da bitka za nevtralnost interneta ne bo nikoli končana oziroma da se bodo na plečih tega medija odvili mnogi spopadi med interesnimi skupinami, ki bi na njem rade uveljavljale svoj prav.

Na prav vseh kontinentih se je v zadnjih nekaj mesecih odprlo več različnih front s podobnimi nasprotniki – na eni strani ponudniki dostopa do spleta, na drugi strani ponudniki vsebin, ki zaenkrat uživajo večjo podporo končnih uporabnikov.

Ti se združujejo v vplivne interesne skupine (Američani so s svojo globalno Electronic Frontier Foundation najmočnejši, tudi v Evropi obstaja nekaj podobnih skupin, v Sloveniji zaenkrat aktivistično nastopa nekaj posameznikov) in tako vplivajo na politične odločevalce in informirajo javnost o tem fenomenu.

»Zavedati se je potrebno, da v odločevalskih procesih šteje vsak glas,« poudarja Dušan Caf, »in ključno je, da to razumemo tudi v Evropi in še bolj v Sloveniji, kjer se na področju družbene aktivacije dogaja premalo.«

Ena od morebitnih rešitev tega gordijskega vozla je tudi ločevanje funkcije omrežja in funkcije storitev na tem omrežju. »V zgodnjemu obdobju širokopasovnega dostopa do interneta se je govorilo, da bodo evropski telekomi postali tako napredni, da bodo poleg omrežja razvijali še lastne storitve, kar se je kasneje izkazalo za neresnično,« meni dr. Makarovič in opozarja, da se telekomi po eni strani ukvarjajo z internetom stvari (the internet of things – op. p), a po drugi strani njihova infrastruktura še vedno temelji na zastarelih bakrenih povezavah oziroma VDSL povezavah. »Upam, da so telekomi pozabili na sanje o razvoju lastnih storitev, ki bi konkurirale Google iskalniku oziroma družabnemu omrežju Facebook in se bodo raje posvetili izboljšanju kvalitete svojega primarnega posla,« zaključuje dr. Makarovič.

A zaenkrat še nič ne kaže, da bi telekomi sprejeli poraz in začeli razmišljati o tem, kako višino dobička svojih storitev dvignili na bolj tržno prijazen način, ki ne bi škodoval končnemu uporabniku in ki na dolgi rok ne bi zmanjševal konkurenčnosti tržišča ter pestrosti spletnih vsebin, zaradi katerih ga uporabljajo povsod po svetu. Do dokončne uveljavitve in spoštovanja nevtralnosti interneta je tako še dolga pot.

 


 

Slovarček izrazov

Nevtralnost interneta

Nevtralnost interneta je načelo, po katerem se vsak internetni promet skozi javno komunikacijsko omrežje obravnava enakovredno, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije.

Zero rating

Zero rating je termin, ki označuje komunikacijski storitev, za katero ponudnik dostopa do spleta oziroma telekomunikacijski operater ne zaračunava stroška prenosa podatkov. Telekomi zatrjujejo, da s tem ne škodujejo ponudnikom, temveč samo pomagajo uporabnikom, medtem ko kritiki poudarjajo, da je tudi to prioritizacija prometa.

Ponudniki dostopa do spleta

Ponudnik dostopa do spleta je telekomunikacijsko podjetja, ki nam omogoča, da se s pomočjo njegovega omrežja in naprav povežemo na internet.

Ponudniki spletnih vsebin in storitev

Ponudnik spletnih vsebin in storitev je podjetje, ki svoje storitve oziroma vsebine ponuja na spletu.

Internet dveh hitrosti

Nočna mora zagovornikov nevtralnosti interneta, kjer bi lahko določene vsebine proti plačilu dostavljali hitreje oziroma brezplačno, medtem ko bi druge vsebine potovale po »počasnejših« poteh.

Leave a Reply